Hvala, najdražji! Hvala, hvala, hvala! In potem zahtevaš, da te poljubim v slovo.

Param se. Predstopnja vstajanja iz pepela je najtežja.

Na konicah prstov se opotekam po zdrobljenem steklu in vem, da me ne bo nihče prestregel, preden mi bo rezalo kožo…

Smisla že dolgo ne vidim. Včasih sem sanjala o tem, kaj bom vse počela, kako bom s prešernim smehom z levo roko počela tisoč in eno stvar, kako bom pila morski zrak in se utapljala v sončnih žarkih. Kako bo nekdo poleg mene trosil lepo, belo, rožnato ali svetlozeleno energijo in me imel celo in za vse življenje…

Zdaj pa…dež, umazano mesto, on pasiven, jaz brez moči. Kam je vse šlo?!

“Saj bo” ni prava kombinacija besed. Moje misli so se že davno začele povezovati v pogrebne, namesto v poročne šopke. Mar ne, moj nevidni prijatelj?

Hm. Ždela bi. Nekam bi se usedla, opazovala, poslušala, se spominjala. Ždela. Ždenje me neznansko osrečuje. Kot čakanje na vlak. No, čakanje na vlak me NE osrečuje. V pojmu čakanja me razveseli samo to, da je časovno omejeno. Da se na koncu nekaj zgodi. Da nekaj ali nekdo pride. Slabo ali dobro.

Ždela bi in čakala na smrt. Ni mi preveč všeč na tem svetu. Res ne. Nočem se ubiti in mislim, da tudi ne zmorem tega. Ampak…kaj naj počnem tu? Obsedena z igranjem vlog? Nesposobna vzeti si pravico do ždenja? Nič. Nič. V otroštvu sem večkrat prosila boga, naj me vzame k sebi. Že kot otrok sem želela umreti. Pa ni hotel.

Nič nimam. Ničesar ne morem dati. Hočem odmreti. Pustite me na miru.