Naslovi me motijo. Naslov pelje vsebino v nekakšen smisel.
Smisla že dolgo ne vidim. Včasih sem sanjala o tem, kaj bom vse počela, kako bom s prešernim smehom z levo roko počela tisoč in eno stvar, kako bom pila morski zrak in se utapljala v sončnih žarkih. Kako bo nekdo poleg mene trosil lepo, belo, rožnato ali svetlozeleno energijo in me imel celo in za vse življenje…
Zdaj pa…dež, umazano mesto, on pasiven, jaz brez moči. Kam je vse šlo?!
“Saj bo” ni prava kombinacija besed. Moje misli so se že davno začele povezovati v pogrebne, namesto v poročne šopke. Mar ne, moj nevidni prijatelj?
