Nimam se za dobrega človeka. Večino časa, obstoja, življenja, kakorkoli se že to imenuje, lažem. Sebi in drugim. Nekako se mi zdi, da moram igrati določene vloge, ki nimajo nobene zveze z mano. Blablabla. Seveda se je najlažje izmikati z igranjem vlog. Vsak ima svojo vlogo. In kaj bi počela, če bi lahko živela odkrito, tako kot hočem?
Hm. Ždela bi. Nekam bi se usedla, opazovala, poslušala, se spominjala. Ždela. Ždenje me neznansko osrečuje. Kot čakanje na vlak. No, čakanje na vlak me NE osrečuje. V pojmu čakanja me razveseli samo to, da je časovno omejeno. Da se na koncu nekaj zgodi. Da nekaj ali nekdo pride. Slabo ali dobro.
Ždela bi in čakala na smrt. Ni mi preveč všeč na tem svetu. Res ne. Nočem se ubiti in mislim, da tudi ne zmorem tega. Ampak…kaj naj počnem tu? Obsedena z igranjem vlog? Nesposobna vzeti si pravico do ždenja? Nič. Nič. V otroštvu sem večkrat prosila boga, naj me vzame k sebi. Že kot otrok sem želela umreti. Pa ni hotel.
Nič nimam. Ničesar ne morem dati. Hočem odmreti. Pustite me na miru.
